Individuacija - ali kako izkoristiti največji potencial svoje osebnosti.

C. G. Jung je v raziskovanju duševnosti opazil, da človeški razvoj ni le naključno bivanje, temveč ima vsak posameznik svojo t. i. individuacijsko pot.

Individuacija je pojem, ki izhaja iz Jungovske analitične psihologije in pomeni samoaktualizacijo ali samorealizacijo – torej izpolnjevanje svojih potencialov in osvobajanje svoje najbolj pristne notranje osebnosti. Je postajanje tiste najbolj razvite in notranje osvobojene verzije, katera lahko postanemo, če nas ne omejujejo naša prepričanja, drže, izkušnje, vzorci in pričakovanja družbe.

Jung je definiral približen potek individuacije, ki naj bi se (seveda z odstopanji glede na posameznika) zgodil pri vseh ljudeh.

1. Ego in Sebstvo: Jaz in Nadjaz

Pred našim rojstvom in v prvem letu življenja je naša psiha nerazločena enota, znotraj katere sta prepletena Ego in Sebstvo.

Ego je center naše zavesti, kaaterega funkcija je usklajevanje psihičnih impulzov, misli in telesnih zaznav. Na zavestni ravni deluje kot glavni odločevalec našega bitja.

Sebstvo je najbolj intuitiven in razvit del psihe in hkrati njena celota. Je tisto, kar nas v življenju vodi do "pravih odločitev", proti razvoju. Ob stiku s Sebstvom v življenju začutimo značilen občutek magičnosti oz. numinoznosti (iz lat. numinosum – izkušnja svetega in prevzemajočega).

Ego se mora v razvoju odcepiti od Sebstva, da se lahko transformira in nadgradi. Proces zavestnega razmejevanja se začne v letih, ko začne otrok dojemati sebe kot "jaz", ločenega od ostalega sveta. Skozi življenje se nato Egom in Sebstvom stalno dogajajo približevanja in oddaljevanja.

2. Persona in Senca: Luč in Tema

Kot prilagoditev na stik s socialnim svetom otrok začne ustvarjati persono – zaščitno obliko osebnosti, ki je prilagojena okolju.

Persona deluje kot nujna zaščita, ki nas varuje pred zunanjim okoljem. Problematična, ko se začnemo z njo pretirano identificirati ali nimamo prostora, da bi živeli svoj self izven persone.

Takrat začnemo čutiti odtujenost, nenahranjenost, izgubljenost v družbi, anksioznost, pomanjkanje stika s seboj, neavtentičnost in težave z iskrenostjo v odnosih.

Vzporedno s persono se ustvarja tudi senca – če je persona luč kvalitet, ki jih vrednotimo in jih želimo pokazati svetu, je senca del osebnosti, kjer je naša temačnost in kvalitete od katerih želimo zbežati in jih skriti pred seboj in svetom.

V senci so spravljene in potlačene vse vsebine, ki za ego niso zaželene – od neprijetnih spominov in izkušenj do vedenj, ki se jih znotraj sebe sramujemo ali se jim želimo odreči, do ranljivosti, ki je preveč intenzivna, da bi vanjo pogledali.

Vse, kar potiskamo v senco, ne izgine, ampak nas zaradi močnega naboja potlačene energije nezavedno usmerja v našem delovanju in nam kroji življenje. Kadar imamo veliko in neintegrirano senco, čutimo veliko pritiska in anksioznosti, veliko ljudi in vsebin nas trigerira, "za vse so krivi ostali", hkrati pa je v nas nek občutek pretirane preprostosti, kot da nimamo stika s svojo globino, iščemo "tisto več".

​

3. Anima in Animus: Notranja dopolnitev

   
   

V našem razvoju začnemo skozi simpatije spoznavati svojo naslednjo notranjo figuro – Animo ali Animusa (notranjo ženskost v moškem in notranjo moškost v ženski).

Anima in animus sta v psihi še globlje od Sence – če je senca nezavedna vsebina istega spola, sta anima/us še globlje nezavedna vsebina, saj nagovarjata naš notranji nasprotni spol.

Dokler Anima/us nista integrirana in prečiščena, nas lahko "ugrabljata" –

pri ženskah se to kaže kot neintegrirana arhetipsko moška energija (veliko nekonstruktivne agresije, napadalnost, ukazovalnost, tendenca po psihološki nadvladi in kastraciji moških), pri moških pa kot neintegrirana arhetipsko ženska energija (stalna užaljenost, pasivnost, zatekanje v odvisnosti, umik v osamo).

V partnerskih odnosih se kaže tako, da na partnerja projiciramo svojo notranjo žensko/moškega in naš partner zaradi tega nikoli ne more doseči našega notranjnega ideala.

4. Mejnik prve polovice življenja in 'dark night of the Soul'

V prvi polovici življenja tako Ego gradi persono, v nezavednem nabira Senco in spoznava svojega Animusa/Animo preko odnosov z drugimi. Na zunanji ravni je prva polovica namenjena temu, da se Ego ustali znotraj družbe in najde svoje mesto.

V tem obdobju se navadno pojavi določena kriza – Ego začenja čutiti, da v življenju nekaj manjka ali pa da se nekatere vrednote, po katerih je živel, ne skladajo več z njegovo notranjostjo. Lahko pride do velikih sprememb, ki ego globoko zaznamujejo.

To obdobje je povod za razpad persone in sočasno prebujenje sence, ki prodre skozi psiho in ki jo mora ego integrirati – kar pa ni lahko. To obdobje se lahko imenuje tudi "dark night of the soul" in je obdobje tavanja, težav s sprejemanjem svojih notranjih delov, občutek, da se ne poznamo ali da smo kot prazna lupina.

Lahko je krajše ali daljše glede na to, kako dober je Ego v predelovanju in integraciji svojih senčnih vsebin.

Po tem obdobju naj bi prišel preporod Ega, ki je integriral aktualne senčne vsebine in se tako znatno okrepil ter postal bolj celovit.

Celovitost je cilj individuacije – je pot do čim večje integracije naše psihe. Vsaka psihična vsebina, ki jo ozavestimo in integriramo, ima določen energetski naboj, ki doda moč naši osebnosti.

Celovitost in moč osebnosti se kažeta v večji karizmi, samozavesti, pomirjenosti s sabo, dobrem počutju v svoji kozi, veliki avtentičnosti, kreativnosti, zaupanju vase in v svet ter v sinhronicitetah, ki se začnejo pojavljati v našem življenju.

Si predstavljate, koliko moči bi nosila vaša osebnost, če bi lahko stvari, ki vas nezavedno omejujejo, integrirali v energijo, ki vas podpira?

5. Drugi del življenja: prehod v celovitost

   
   

V drugem delu življenja nam se odpre prostor za zavestno delo z animo in animusom. Skozi zunanje odnose se naučimo vedno bolj skladno bivati s svojim notranjim moškim/žensko, hkrati pa ju tudi vedno bolj specifično spoznavamo (vsak partner naj bi bil bližje odnosu, ki je za nas najbolj primeren).

Predhodne neintegrirane lastnosti (napadalnost, pasivna agresija itd.), ki se rodijo iz razočaranja in tekmovanja med našo notranjo žensko/moškim in zunanjimi ženskami/moškimi, se spremenijo (iz napadalnosti se rodi mirna struktura in avtoriteta, iz umika in pasivnosti stik s svojim navdihom).

Integracija se zgodi, ko ozavestimo, da bo naš partner vedno pokril velik del, ne pa vseh lastnosti, ki jih iščemo – mi sami smo ta ideal (oz. naša notranja podoba), ki ga iščemo navzven. V dobesednem to pomeni, da začnemo raziskovati in spoznavati svojo notranjo žensko ali notranjega moškega oz. našo notranjo polovico in njene kvalitete.

Jung je animo/usa definiral kot dušo znotraj psihe. Stik z našo integrirano animo/usom nas pelje do naslednje faze razvoja - vstopa v nezavedno.

Kako? Jung je verjel v t. i. transcendentno funkcijo – združenje nasprotij, ki ustvarja tretjo komponento. Tako tudi notranje združenje nasprotij (naše zavestne ženske z notranjim moškim ali obratno) sprosti ogromno količino energije, ki je bila prej ujeta v konfliktih in odpira tretjo obliko – vstop v nezavedno, veliko mero intuicije, toka kreativnosti, osvobojenosti in okrepljene vizije. Odpre se zmožnost slišanja naše duše.

6. Rezultat združitve: Tretja komponenta - povezava med Egom in Sebstvom

Integracija Anime in Animusa nam odpre tretjo komponento, ki je ponovna povezava med Egom in Sebstvom. Ob povezavi s Sebstvom se znotraj nas aktivira občutek smisla, miru, vedenja, da smo točno tam, kjer bi morali biti. V življenju se nam začnejo v večji meri pojavljati sinhronicitete – občutek, da zunanji svet odgovarja na naše notranje procese (npr. srečamo osebo, ki smo jo sanjali, ali pa po naključju odpremo knjigo in preberemo stavek, ki odgovarja na to, o čemer smo razmišljali zadnje tri dni), ki kaže na to, da sta Ego in Sebstvo v harmonični povezavi.

Življenje se iz "delanja" spremeni v "bivanje" – živimo iz svoje avtentične narave in stvari se odpirajo, kot se morajo, ne da bi imeli pred očmi stalno doseganje ciljev. V tej fazi se naše notranje delo, skozi katerega smo se prebijali na poti naše individuacije, poplača v največji meri. Ko je naša psiha integrirana in v stiku s Sebstvom, spontano bivamo, delujemo iz svoje avtentičnosti, intuicije in notranjega poslanstva.

Individuacija - vaša pot samorealizacije

Individuacija ne poteka linearno, ampak spiralno – skozi faze hodimo po delih in se vračamo nazaj v prejšnje faze glede na zunanje dogodke in notranje procese. Četudi smo neko fazo v določenem delu življenja že opravili, se bo po spiralastem načinu večkrat ponavljala in nas vodila v nadaljnjo rast in poglabljanje.

Jungovska analitična psihoterapija nagovarja prav to – je podpora in analitično delo za tisto fazo našega razvoja, kjer smo se zataknili.

Hkrati pa je tudi "lifestyle" – je vaša ura v tednu za prihajanje v stik z vašo "kodo" podzavesti in njenih usmeritev preko imaginacij, kreativnih tehnik, sanj, simbolov. Je konstantna rast in negovanje stika z vašo globino in pomikanje k Sebstvu, celovitosti, kreativnosti in vaši avtentični moči.