Procesiranje čustev - ali kako povečati svojo osebno moč.

V analitičnih urah s klienti pogosto pridemo do spoznanja, da pravzaprav ne vedo, kaj početi s svojimi čustvi.

Zakaj se čustva sploh dogajajo znotraj naše psihe, kako z njimi operiramo in kako jih predelujemo - ter kaj se zgodi po temu?

Pomislite, kako pa ste s čustvi?

Pomislite, katera čustva so vam že od nekdaj težka. Morda bi se jim radi že od otroštva izognili, morda so postala zahtevna v določenem obdobju življenja. Včasih je za nas težka čustva najlažje opaziti, če pomislimo, kaj nam je najtežje prenašati pri drugih ljudeh. 

Ko se določenim čustvom izogibamo, si nezavedno oblikujemo življenje tako, da se lahko še naprej izogibamo težkemu procesiranju - s tem pa poglabljamo strah in nezmožnost spopadanja z danimi občutki.

Žal to ne pomeni le, da z določenim čustvom ne znamo operirati, temveč da del naše osebnosti postane senčen in postaja vedno bolj odrezan od naše glavne osebnosti. S takšnim odrezovanjem in potlačevanjem ga spravljamo v naše nezavedno senco. Čeprav na zavestni ravni doživljamo kot da smo se danega čustva rešili, pravzaprav s tem del energije, ki bi mogel pripadati našemu karakterju in osebni moči, dajemo v nezavedno, iz kjer to čustvo na nas vpliva iz podzavesti (s tem, da se izogibamo določenim življenjskim priložnostim; nas preplavlja in ga ne moremo kontrolirati; nas 'trigira' v ostalih osebah in negativno vpliva na naše odnose).

Ukvarjanje s čustvi

Za zdravo osebnost je delo čustvi psihološka osebna higiena - nekaj, kar počnemo, da smo mi in posledično naše okolje bolj urejeni, odnosi z nami pa prijetnejši.

S čustvi se lahko ukvarjamo na dva načina:

1. Regulacija: Ko se čustvo pojavi v svoji moči, ga poskušamo obvladati z določenimi tehnikami, da ga nekako obvladamo ali vsaj dosežemo, da nas popolnoma ne preplavi (dihalne tehnike, čuječnost, prizemljevanje)

   
   

2. Procesiranje čustev: Zgoraj omenjena regulacija je poskus delovanja s čustvi, ko je situacija krizna. Da pa se izognemo kriznim situacijam, je potrebno v času naše stabilnosti zmanjšati samo moč psihične energije, ki je zadaj za čustvom. Če imamo mi veliko nesprocesiranih čustev, potem je tudi afekt ob preplavljanju določenega čustva zelo močen - kar lahko za nas postane neobvladljivo, kar vodi do zunanjih manifestacij (panični napadi, socialna anksioznost, izbruhi besa, pogost jok v javnosti, ljubosumni izpadi itd.)

   
   

Ponavadi čustvujemo tako...

Vsako čustvo (kot niansa psihične energije) ima svojo funkcijo v naši duševnosti.

Če vzamemo za primer žalost. Ponavadi se žalosti izogibamo, ker nas ustavi, umiri, vzame energijo, voljo, nas vodi v naše globine. S potlačevanjem tega (ali kateregakoli drugega) čustva porabljamo ogromno psihične energije, ki ustvarja razmejevanje med našim egom (ki se želi zaščititi) in žalostjo.

Na ta način odvzemamo energijo in osebno moč naši osebnosti, potiskamo del sebe v nezavedno in se tako odmikamo od celovitosti ter individuacije - naše najbolj razvite različice.

Dajanje prostora čustvu ni lahko - visoko intenzivna čustva so lahko preplavljajoča in včasih je potrebno, da velikokrat odstopimo prostor določenemu čustvu, preden začnemo zaznavati, da se njegova inteziteta manjša.

Dobro je imeti v mislih, da čustva niso neusahljiv vir energije - tako kot ne moremo ostati večno veseli zaradi določenega dogodka, tudi ne moremo ostati večno žalostni zaradi drugega dogodka. Razlika je v temu, da si veselje dovolimo polno izkušati, žalost pa poskušamo odriniti, prekiniti proces čustvovanja in se mu izgoniti - kar sam proces samo ustavi in da na 'čakanje'.

Lahko pa bi čustvovali tako:

Če bi žalosti dali prostor za ozaveščanje in predelavo, bi se najprej verjetno soočili z veliko težo, ki jo to čustvo prinese. Morda bi čutili veliko ranljivost, občutljivost na ostale žalostne teme. Velikokrat bi čutili tudi pomankanje energije in brezvoljnost.

Ob dajanju prostora temu čustvu bi dovolili, da to postaja del nas, da nas zaznamuje in spremeni. Čutenje teže je dolgo časa lahko obremenjujoče in nas potiska do roba - vendar hkrati, ko težo nosimo, tudi večamo svojo kapaciteto nošenja same teže. S časom se tej teži vedno bolj odpiramo, spuščamo svoje odpore in jo sprejemamo. Ko se žalost enkrat izteče, je naša osebnost obogatena z večjo 'težo' oz. močjo naše osebnosti.

Darilo žalosti je torej točno to, kar nam je bilo najtežje nesti - je teža, ki smo jo občutili in katero je bilo težko nositi in se skoznjo prebiti. V integrirani obliki nam daje veliko moč, težo in globino našemu karakterju in osebnosti.

Kako torej 'pravilno čustvovati'?

1. Prebujanje čustev

   Čustva, ki se zbudijo znotraj nas, so naša psihična energija, obarvana s specifičnim 'tonom', ki se želi izraziti skozi nas: čustvo je energija, ki se iz nezavednega dvigne v zavestno raven in od nas zahteva svoj čas in prostor ter zavestno pozornost.

   
   

2. Ozaveščanje

   S tem, ko čustvu (psihični energiji) namenimo zavestno pozornost, pravzaprav nezavedno energijo prežemamo s svojo zavestjo in jo tako ozaveščamo →

   
   

3. Soočanje

   Z ozaveščanjem ji dovolimo, da pride do našega ega in notranjosti, kjer se nanjo notranje odzovemo ali pa ostajamo z njo (ang. containing) - in se tako z njo soočimo →

   
   

4. Integracija

   S soočanjem s svojim čustvom in dopuščanjem, da vpliva na nas, se zgodi združevanje → od čustva nismo več ločeni, energiji jaza in čustva se med seboj ne borita več, temveč se združita v integraciji, ki pelje do večje celovitosti znotraj naše duševnosti.

Vsako izmed čustev ima tako neko funkcijo dodajanja vsebin k naši osebnosti. To je lahko okrepitev, poglobitev ali nadgradnja našega karakterja. Pri jezi se gre za pridobivanje moči in postavljanje mej, pri sramu za sprejemanje sebe in drugih, pri anksioznosti prevzemanju odgovornosti za to, kar čutimo in smo...

S predelovanjem čustev ostrimo svojo kapaciteto zaznavanja sebe in drugih in držanja (ang. containanja) vedno večje intenzitete psihične energije. To nam ne le pride prav v naši nadaljni osebnostni rasti, temveč tudi večanju svoje trdnosti in zmogljivosti v zunanjih življenjskih situacijah. Ko več prenesemo, imamo manj stresa z vsakodnevnim življenjem, kar nam odpira moč za življenjske izzive, ki nas še čakajo.

Z ozaveščanjem delov sebe in njihovo integracijo vračamo našo osebno moč in odpiramo življenje, ki resnično ustreza naši vedno bolj samoaktualizirani verziji.